KAKO IZGUBITI ODVEČNE KILOGRAME?

Moja osebna zgodba, Brigita Žinko

Pri nas doma smo zmeraj radi dobro jedli. Moja mami je odlična kuharica, miza je bila vedno bogato obložena, vsako kosilo ali večerjo pa smo zaključili z domačo sladico, npr. domačim štrudljem ali rulado.

V kuhinji smo imeli celo »sladek predal«, ki je bil vedno poln čokoladic, bonbončkov in drugih sladkarij. Bil je pol metra od tal, vedno pri roki, za vsak slučaj, če ti »pade cuker«.

Tako so z leti sladkarije postale moj vsakodnevni »dvigovalec« razpoloženja, v sredni šoli in na fakulteti pa obvezna hrana za možgane, da sem se sploh lahko učila. Celo taveliko Milko sem snedla sama in to ni bilo zame prav nič nenavadnega. Takoj potem je bil občutek super, bila sem polna energije in lahko bi premikala gore. Ko pa je sladkor v krvi padel, je nastopila neskončna faza slabega počutja, brezvoljnosti, zaspanosti, kar sem pripisovala napornemu urniku in obveznostim. Zvečer, ko se je družina zbrala, smo počivali na kauču pred TV-jem, oboroženi s prigrizki in pridno kopičili odvečne kilograme.

Mlada sem bila približno 22 let in moja najbolj grozna misel takrat je bila, da bi življenje steklo mimo mene, jaz pa bi ga živela samo na 10 %, ker za kaj več ne bi imela energije. To ni to. Želim si več! Hočem se boljše počutiti v svojem telesu, biti fit, imeti več energije, se več smejati! Hočem živeti to, kar v resnici sem!

»Stara navada železna srajca.«Ljudje zelo težko spreminjami navade, ampak pripravljena sem odvreči svojo železno srajco! Moja prva prava zaobljuba sami sebi je bila: Gibam se vsak dan in zdravo jem! Tega sem se držala kot pijanec plota. Kuhala sem si sama, telovadila vsak dan, sladkarijo pa sem si privoščila samo ob petkih. Bila sem super ponosna nase in na telesu sem opazila prve lepe spremembe.

Pa je prišla… malo večja kriza in tisti predal, ki je vedno potolažil, me je posrkal vase. Spet sem bila »na curku«, na moji drogi.

To se ne sme ponoviti nikoli več! Edina »varovalka« je, da zdravo življenje postane moj poklic, moje vsakodnevno delo, moja super nova služba. Ker bom druge učila zdravega življenja, bom morala to živeti tudi sama, brez izgovorov! Osebna trenerka in svetovalka za prehrano, to je moje poslanstvo!

Na fakulteti sem se ogromno naučila o zdravi prehrani. Za diplomo sem prejela univerzitetno Prešernovo nagrado. V sodelovanju z DZS sem napisala učbenik za srednje šole z naslovom Biološke osnove zdravega življenja. Na Fitnes Zvezi Slovenije sem pridobila 3 licence za trenerstvo, se izobraževala o zdravi hrbtenici in sklepih pri fizioterapevtih in svoje znanje nadgradila v ZDA, kjer sem učila otroke in mladostnike zdravih življenjskih navad.

Vse naučeno sem sproti preverjala na sebi in ugotovila, kaj zares deluje. Moje telo je postalo lepo oblikovano, kilogrami so se stopili in končno sem začutila vso energijo, ki kipi v meni. Postala sem bolj nasmejana, komunikativna in samozavestna.

Nisem bila otrok, ki so ga starši dali pri treh letih v šport in so naporni treningi zanj nekaj vsakdanjega. Moja družina ni bila nikoli pretirano športna. Zato zelo dobro vem, koliko notranjega boja, motivacije, discipline in doslednosti do sebe je potrebno, da premagaš sebe, stare vzorce, strgaš s sebe železno srajco in začneš zares živeti najboljšo verzijo sebe. Uf, kako dobri občutki so to!!!!

Danes sem mamica dveh čudovitih otrok, ki me vsak dan učita, kako biti prisoten v trenutku “zdaj” in ga užiti na polno. Za mano sta dve nosečnosti in dodatnih 2 x 12 kilogramov, ki sem jih obakrat uspešno premagala. Nosečnost, porod in materinstvo so nekaj najbolj naravnega, zato verjamem, da zmoremo ženske vse to odlično opraviti popolnoma naravno in brez zdravil, seveda pa je pomembno, da smo v dobri kondiciji (telesno in duševno).

Tako, to je moja zgodba. Ker sem zmogla jaz, zmorete tudi vi! Tu sem zato, da vam pomagam do vaše Osebne Zmage! Verjamem v vas!

 

 

KAKO ODPRAVIM POŠKODBO

Osebna izpoved varovanca Brigite Žinko, Aleša Kravosa

Aleš je prišel k meni redkobeseden, z veliko stisko – zgodila se mu je hernija. Čakala ga je operacija, ki bi lahko uspela ali pa ne. V najslabšem primeru bi ostal hrom od pasu navzdol, kar bi pomenilo, da še na WC sam ne bi mogel. To ga je najbolj žrlo. Pa sva začela. S pozitivnimi mislimi in jasnim ciljem. Vajo za vajo, mišico za mišico …

Piše Aleš… Morda se sliši obrabljeno, a za spremembe v načinu življenja in dojemanju skrbi za lastno zdravje, se nas večina zave šele, ko nas k temu prisili poškodba ali bolezen. Pri triinštiridesetih letih, 197 cm višine in 111 kg telesne teže, se mi je zdelo jutranje vstajanje z bolečinami v hrbtenici nekaj popolnoma normalnega. Napačni ukrivljenosti hrbtenice zaradi rasti, tridesetletnemu ukvarjanju s športi hitrih rotacij in nekoliko prekomerni teži, sem dodal še hernijo L5-S5, ko sem na morju »na roke« premikal počitniško prikolico. Slikanje z magnetno resonanco in pregled pri uveljavljenem strokovnjaku dr. Ardebiliju, mi je na izbiro dalo le dve možnosti: operacija z veliko možnostjo ponovitve težav ali drastično okrepitev obroča mišic, ki podpirajo hrbtenico. Po enomesečnem smiljenju samemu sebi, sem se na priporočilo kolega odločil za drugo možnost v Studiu OZ, čeprav takrat še nisem vedel kaj to pomeni.

Potreben je miselni preskok, da hitrih rešitev ni. So le meseci in meseci trdega dela. Kot človek akcije pri športu, je inicialno srečanje s funkcionalno vadbo bilo nekaj povsem novega, če ne celo dolgočasnega. Ni bilo hitre potešitve potrebe po telesnem naporu. Tudi na tehtnici se prve mesece ni nič poznalo. A vztrajal sem že zaradi dejstva, da sem imel sam pred sabo opravičilo, da nekaj koristnega počnem. Poleg vadbe pa sem odkril tudi naravo, pa naj bo to hoja na Šmarno goro ali pa urico-dve kolesarjenja. Tako sem poskrbel, da je iz mene priteklo tudi nekaj več znoja.

Prvi rezultati so se začeli poznati šele čez pol leta. Zavedanje le-teh je prišlo hipno. Namreč, neko jutro sem skočil iz postelje in nekaj je bilo »narobe«. Takrat se mi je posvetilo, da sem vstal brez bolečin v hrbtenici. Kot da bi prižgal iskro, sem se v vadbo pognal še bolj intenzivno kot do tedaj. Padati je začela tudi telesna teža, pritisk na poškodovana vretenca pa je bil vedno manjši. Vaje so postajale vedno bolj kompleksne, treningi vedno bolj intenzivni. Vključili smo tudi vadbo v naravi, to pomeni tek na Rožnik in boj z lesenimi napravami za vadbo, ali pa sklece in podobno na vrhu Šmarne gore. V glavi se je nekaj premaknilo. Enostavno je vadba postala del življenja, potrebna za vsakdanje ravnovesje organizma.

Danes sem v sedeminštiridesetem letu, imam trinajst kilogramov manj, mišični obroč okoli hrbtenice pa lahko opišem kot zgleden. Bolečine v hrbtenici se pojavijo le ob neprevidni podhladitvi. V Studiu OZ vadim dvakrat tedensko individualno, ob tem pa najmanj dvakrat do trikrat na teden še kolesarim, hodim na Šmarno goro, tečem, igram tenis in podobno. Kaj naj rečem? Drugačen Aleš, ki je dosegel pomembno osebno zmago.